Tole imava ogledano že od lanskega leta, ko smo prvič stali na Vevnici in samo od daleč opazovali greben, ki Vevnico povezuje s Strugom in Poncami. Do sedaj še nekako ni prišla na vrsto, tokrat pa se kar vse skupaj poklopi in v nedeljo ob 05:00 skupaj z Mitjo in Sonjo štartamo proti Vevnici.

Nase izhodišče so Belopeška jezera. Po tem, ko sem prebrala ogromno enih opisov poti naprej po grebenu se odločimo, da bomo raje šli malo prej. Tura naj bi nam namreč vzela 11-12 ur. Tako se že ob treh zjutraj odpeljem iz Ljubljane. Huh. Spet je eden tistih vikendov z manj spanca. Samo kako boš pa spal ob tako lepem vremenu. Tista urca ali dve že paše poležat ampak meni je ponavadi kaj hitro žal, da nisem ob 7ih zjutraj že nekje malo višje.

No, tako se z zmernim tempom ob 05:00 odpravimo proti izhodišču ferate De La vita oz. Pot življenja. Lučke so seveda obvezna oprema. Pot do sem ni zahtevna – precej je ravnine, vzpona ni veliko, le paziti moraš, da kje ne zaideš saj se tukaj odcepljajo poti tudi za druge vrhove. Slabi dve uri kasneje smo že na vstopu v ferato. Dan se ravno prebuja. Nikjer nikogar, razen nas. No, v daljavi vidimo nekaj lučk ampak te so še daleč. Tokrat nismo imeli plezalnih pasov in samovarovalnih kompletov. Odločitev ali ga imeti ali ne je stvar posameznika ampak nekaj delov je precej prepadnih, tako da tistim, ki imate boljši občutek če imate pas, ga zagotovo več kot priporočam. Pot do vrha je res luštna in hitro mine. Malo poplezamo s pomočjo zajl, malo po skali in hitro stojimo že stojimo na sedlu. Še slabih pet minut, pa smo na vrhu. 3 ure 45 zmernega tempa – za tiste, ki potrebujete čas za časovnico 😊 Kljub napovedi popolnoma jasnega vremena smo mi malo v megli. Hm. Megla, šu šu pravi Mitja. Na začetku je še poln optimizma glede megle. Ampak kaže, da ga danes ne bo poslušala. In tudi njega optimizem počasi zapusti.  Poleg megle pa je tudi veter kar močan tako da nekih prijetnih poletnih temperatur zagotovo ni. Sama se hitro preoblečem v dolga oblačila, malo se pofotkamo in čas je da gremo naprej. Danes bodo pauze bolj kratke saj nas čaka še dolga pot.

Pot, ki nas vodi naprej po grebenu je lepo sledljiva in sprva precej enostavna, nato pa prideš to tistega dela, ko se moraš spustiti v škrbino. Vse kar sem prebrala in s komerkoli sem govorila o tej poti, je rekel, da ja to tisti najtežji del. Da je zelo izpostavljen. Da ni varovanja in da je treba res paziti. Nekateri so celo uporabili vrv. Morda se je v zadnjem letu kaj spremenilo ampak nam osebno ta del ni bil tako zelo kritičen. Je izpostavljen. Prepaden. Ampak to nekako je za pričakovati na taki turi. Je pa varovanje super, zajla odlično pritrjena tako da počasi in z glavo in nam je šlo brez težav. Seveda je zelo težko biti popolnoma objektiven glede zahtevnosti terena saj so bo za nekoga morda ta del veliko bolj zahteven tako, da vsenoo priporočam, da si vsak, ki ima željo iti to turo prebere več opisov in se nanjo vseeno odpravi pripravljen na “najhujše”. Tudi mi smo nismo šli popolnoma brezglavo in priznam, da me je par dni prej kar malo stiskalo, ko sem pomislila kako bo šlo pri spustu v škrbino. No, precej hitro premagamo ta spust nato pa spet navzgor. Danes je bilo tako: gor dol gor dol gor dol,… in tako dalje 😉 No pa megla šu šu 😀

No, tukaj pa se je začelo. Iskanje Struga. Vidimo prvi »kucelj« pa pravi Mitja, da je to to. Hitro zlezem gor. Malo nenavadno, ker je res mali vršiček ampak vseeno.Če je gor palica pa mora biti pravi. No, pa ni bil. Malo počasneje zlezem dol in naša pot se nadaljuje. Po grebenu imaš stalno vzpone in spuste, večina po skali. Zajl tukaj praktično ni, kar jih je pa so potrgane tako da samovarovanje ne pride v poštev. No, pa saj ga ne rabiš. Skala je res lepa. Polna oprimkov in poličk kamor lahko stopiš. Tako smo kmalu na naslednjem “vrhu”. Tokrat se nanj začne vzpenjati Mitja. No, pa spet ni pravi. Khm. S Sonjo malo študirava pa se odločiva, da je verjetno naslednji res Strug. Hitro preberem opis na hribi.net. Skala na kateri piše Strug. Hm. No. Tretji je pravi. Skala je, napis pa praktično popolnoma izbrisan ampak če veš kaj iščeš, ga najdeš. Se vidi da je pravo veselje ker so nasmehi do ušes kljub temu, da je vrh popolnoma v megli 😊 Tokrat naredimo 15 minutni odmor in ravno ob koncu odmora v daljavi zaslišimo znan glas. Franci in ekipa. Pa ravno ko smo mislili, da bomo cel dan sami 😉 Hitro se pozdravimo, nato pa mi šibamo naprej proti Poncam. Aja, do Struga smo potrebovali nekje 1h 45 min.

Pred Zadnjo Ponco nas ujamejo. Še dobro, ker bi drugače z Mitjo šla kar naprej. Zagotovo je mali minus to, da so sami vrhovi do tu precej slabo označeni. No ampak sama pot pa je odlično označena. Markacije zelo težko zgrešiš. Od tu naprej je pot po grebenu podobna. Malo poplezavanja, malo hoje po travi, kamenju.. skratka vsega po malo. Nekih orng izpostavljenih delov ni. Dobre pol ure kasneje smo že na Srednji Ponci. No, od tu naprej nismo več sami saj je pristopov do tu več in posledično več pohodnikov. Kratka pavza in čaka nas še zadnji vrh. Visoka Ponca. Kljub temu, da od tu zgleda konkretno daleč pa smo na njej v dobre pol ure. Na vrhu se objamemo, čestitamo in si končno privoščimo malo daljšo pavzo. Paše sedeti. Na nogah smo namreč ze 8 ur. Kar je pa vseeno hitreje kot smo pričakovali.

No, zdaj pa meni osebno tisti najtežji del. Spust navzdol z utrujenimi nogami. Malo kalkuliramo koliko časa nam bo vzelo ampak zelo hitro ugotovimo, da dalj bomo kalkulirali sede na vrhu, dalj časa bomo rabili da bomo sploh dol. Tako se končno odločimo, da gremo. Iztisnit še zadnje atome moči.

Pot navzdol? Huh. Neprijetna. Veliko je grušča, mini melišč in orng strmina. Resnično si ne bi želela po tej poti navzgor. V slabi uri in pol smo že pri koči Zacchi in 40 minut kasneje na izhodišču. A veš tisti občutek, ko sezuješ pohodniške čevlje? Najboljši 😊

Pa je za nami spet ena super luštna tura v odlični družbi. Za celo pot smo skupaj s postanki (ki jih je bilo bolj malo) potrebovali 10 h 40 min. Kar lep čas 😊 Zdaj pa domov pa na pico 😊 #nomnomnom